Kako naj mislim, ujet med jezikoma,
kako naj ljubim, v svetu brez čustev,
zatočen v noči brez sanj ter obsojen na pot brez konca?

Medtem ko domišljija riše spomine,
nekje visoko v gorah, ob potočku,
ki je odnašal nedolžna pričakovanja,
je moj obraz ostal zatočen v spačenem odsevu
praznega pogleda.

Neki tuji koraki
skozi meglo, skozi mraz kozjih stezic,
peljejo pred vodnjak na trgu nemih stark
in zgodbe obvisijo na krilih angela obtičalega
na portalu raspadajoče se cerkve,
z obrazom hudiča,
z nasmeškom pocestnice.

Odnekod prihajajo mehki zvoki žaslotne glasbe,
božajo shojene in bleščeče pločnike
medtem ko znova mrzlično iščem besede.

Pobožam črke,
pobrskam po zaprašenih papirjih
in ne želim dovoliti,
da me premagajo čustva,
da stari antikvar razvozla mojo skrivnost,
ki jo skrivam za sončnimi očali,
medtem ko mu plačam za oskrunjene knjige.

Vendarle,
ushičen,
ganjen,
božam stare platnice,
berem počasi in hranim svojo potrebo za svetom otipljivih senc,
na mizi ob oknu s pogledom,
s pridušeno svetlobo, ki brezčutno trga temo
in uživam v bolečini razpeti v nevidno mrežo.

Zakorakam še dlje,
drzno se postavim po robu hladnim rokam neke podobe,
ki odhaja brez slovesa in s prezirljivim, sovražnim pogledom.

Zaigrano sočutje in prazne besede usmiljenja
me ne morejo preslepiti!

Jerry