Res je, tudi to je poezija, pesnik Milan Žniderič - Jošt Š. 

Ob branju tvoje zanimive pesmi Poezija, sem se glede vprašanja: Kaj je poezija,  spomnila odgovorov naših štirih pesnikov- pesniških mitov v zbirki Pesmi štirih, ki je izšla v aprilu 1953 pri Slovenskem knjižnem zavodu v Ljubljani in jo je v 1500 izvodih natisnila Triglavska tiskarna v Ljubljani. 

Pesnik Kajetan Kovič je odgovoril, da je skoraj nemogoče povedati, kaj je poezija; pesnik Ciril Zlobec, ki se je že v samem začetku pesnjenja zavedel, da je poezija dvoje strasti : ljubezen in pesem, je odgovor vedno našel v svojih poezijah; pesnik Janez Menart je na vprašnje: Kaj je poezija v tej knjigi zapisal, "da je poezija bledi odblesk tistega, kar vsakdo čuti, a ne zna nihče povedati. Tisto neizrekljivo "nekaj" se namreč izlije iz srca in se spet omehča v svojo prvobitnost, ko pride skozi oči in možgane v drugo srce ... ". In ne nazadnje, navdušil me je tudi pesnik Tone Pavček, ki ob iskanju odgovora na vprašanje kaj je poezija, tega ni našel, vedno pa je želel, da bi pesmi same odgovorile in, da je tisto "nekje" človek in čas in svet morda poezija ...".

Hvala, urednik Milan, lep vzor si vsem, ki smo ujeti v kolesje poezije s težnjo po pridobivanju in dograjevanju pesniških spretnosti, da bi ob upoštevanju strukturnih zakonitosti z jasnim vsebinskim sporočilom izpopolnjevali tudi svoj pesniški izraz.

Na nove pesmi in spodbudna razmišljanja opoeziji ti kličem z lepim pozdravom,

koni - Breda

pesmi pripovedujejo o nas ...

Koni, hvala!

Težo vprašanja kaj je poezija; iščem kar med prebranimi in (upam) napisanimi verzi. Pri tem mi je zelo blizu misel, da obstajajo meje artikulacije, ki pa jih poskuša poezija preseči, zato nastaja prostor čudenja, čudenega, čudežnega. Ob tem tudi čutenje prestopi meje k spoznanju. 

--- 

Damjana, pesmi res lahko veliko povedo o nas, za vstop v poezijo, pa morajo presegati pripoved o nas. Brez preseganja - ali vsaj želje preseganja - (spoznanja) nas samih, je verjetno nemogoče segati v prostore poezije, ker njena presežnost ne more biti zamejena v nas. 

Če v moji pesmi bralec najde mene, ne pa sebe ali svojega odmeva, ali niti okruška sveta in pri tem ne čudenja, potem bi bilo boljše, da bi pesem vrgel v ogenj - in to pa je potem ravno tisto, kar pravzaprav nočem(o) slišati in še naprej gluh(i) cepetam(o) v sebi. Po drugi strani pa si pesmi ne zaslužijo, da jih kar mečemo v ogenj, saj imajo pravico, da (od)živijo v svojem (zamejenem) prostoru. 

Včasih sem rekel: Na nove goreče verze! Če ne bodo zagoreli med ljudmi, bodo vsaj v ognju. Sedaj pa ne pišem več na papir in sem jim še to pravico do ognja odvzel! :)

Lp!

Jošt Š.            

Bravo, Milan. Lep prispevek za v priročnik o pesnenju, hkrati pa tudi lepa pesniška izpoved.

LpL

Breda in Milan, oba sta tako lepo zapisala svoji razmišljanji, da bi bilo težko še kaj dodati. To je to.

LP, mcv

Hvala, Lidija!

In hvala, modricvet!

Obema zimski pozdrav!

Milan Ž.

Milan, pesmi zrcalijo čustva, občutke, misli poeta, kako pa se dotaknejo bralca, je vedno uganka, saj smo si zelo različni in res je, mnogo pesnitev bi zgorelo, če bi jih po mili volji metali v ogenj.

Lep večer, Damjana

Damjana, želim ti veliko ognja v pesmih in čim manj pesmi v ognju! :)

Lp! Milan Ž.