Počutim se kot
VELIKA NEKORISTNA ZVERINA!
Obtičal sem do kolen v blatu
na travniku,
z zelenjem in cvetovi
nekih velikih obetov
obdan.

NEDOSEGLJIVI CILJI
me tiščijo k tlom.
Postajam sam v svoji čredi
nihče me takega ne potrebuje
v svoji sredi.
Še muhe ne pristajajo več na meni,
ker ni v kaj zagristi
v njihovi vnemi

LUČ UGAŠA V TEMI,
izhode zapirajo velikani,
za njimi stojijo razjarjeni vulkani.
Ne da se mi spet in spet narediti koraka
enakega prejšnjim korakom,
ne vem več, če želim
se spremeniti v junaka,
ki se bo sam rešil iz blata.

Čutim, da nekako
ZNOTRAJ SEBE PROPADAM,
drsim vsak dan globlje;
niti prijateljem ne pomagam na tej poti,
kar nekako pustim, da me gozd lovi
v svoje trhle, gnile veje
na katerih umira listje
in pozabljeno spomladansko seme.

Ne berite me dobesedno!
HOČEM ŽIVETI 100 LET
in še malo čez,
potem pa naj blato vzame
česar ne bo vzel čas
in ne zakril les.

Gre samo za to, da včasih ne morem več
PREMAKNITI SVOJIH KOLES.
V blatu se mi zataknejo in obtičijo
dokler jih z lopato ne rešim
iz primeža te čudne norije.
Življenje pa se ne ozira name;
gre dalje in dalje in z novimi vzorci
drugim ljudem riše
NEKE NOVE SANJE.

Tomaž Jevšenak