Tavaš po mestu zagrenjenih ljudi,

v turobnem svetu vsak zase živi,

ko starec nemočen na tleh obleži,

nihče ne pomaga, nakupovat se mudi.

Usta ne poznajo prijaznih besed,

se iz oči ne zrcali prijazen pogled,

v misli zatopljen, vsak misli le nase,

dobrota spomin na boljše je čase.

Jutri odide in se ne vrne nazaj,

brez slabe vesti bo zapustil ta kraj,

dovolj mu je tega, da duša trpi,

ki želi si v mesto prijaznih ljudi.

Dolgi so dnevi in mrzle noči,

ko popotnik naproti usodi hiti,

nasmeh na obrazu spet zaživi,

ko v daljavi zagleda prijazne ljudi.

Daleč od črnine modernega sveta,

v preprostem svetu je veselje doma,

z radostjo v srcu tu se živi,

to mesto je dom preprostih ljudi.

Tu največji zaklad je zlato srce,

največji uspeh so poštene roke,

tukaj ni zlobnih, sebičnih ljudi,

vsak na pomoč ti rad prihiti.

V svetu res je ogromno ljudi,

vsi skupaj prehodimo prav vse poti,

a kako najdeš tisto kar v mislih živi,

kako najdeš kraj, ki na zemljevidu ga ni.

Tega mesta ne morejo najti noge,

to mesto vidi le tvoje srce,

srce ki odklanja materialne dobrine,

sočutno srce, ki je polno topline.

Še danes med ljudmi se o tem govori,

da obstaja mesto prijaznih ljudi,

čaka na nas, da nam zraste srce,

nam tiho prišepetava naše ime.

Borut Kaučič