Jutro. Sončna zarja. Prihod novega dne. Še en lep, nov sončen decembrski dan.

Vsakodnevni jutranji sprehod mi tokrat popestri čudovit sončni vzhod, ki je pravi blagoslov novega dne. Duša se opaja od lepote, srce se odpira in širi svetlobo. Uživam v teh trenutkih blaženosti, ki so podarjene vsem nam, a kaj ko večina tega niti ne opazi.

Odkar sem se zlila s svojo dušo in ji dala možnost, da se izrazi v svoji polnosti, uživam v drobnih trenutkih naravne lepote, ki nas obdaja že leta in leta, a kaj ko ji namenjamo vedno manj pozornosti.

Izhajam iz družine ljubiteljev gora. Moj oče je bil na Triglavu že kot sedemletni deček, medtem ko je od maminega očeta oče bil znani hribolazec, ki je tudi veliko pisal o gorah, naravi… In kljub vsem genom in koreninam sem bila skoraj še do včeraj tipičen mestni otrok. Edina stvar, ki sem se ji odpovedala brez večjih težav in odrekanj, je televizija. Tako ali tako sem v njeni prisotnosti vedno hitreje zaspala in odšla na potovanje v druge, lepše, meni neznane svetove, nefizične svetove ustvarjene za mojo dušo.

Življenje me je postavilo na realna tla, mi odprlo oči in začela sem ceniti drobne malenkosti, pozornosti, trenutke samote in tišine. Uživam v dolgih sprehodih, občudujem naravo, barve in vonje cvetlic, igro svetlobe in teme ter letnih časov. Občudujem stvari, ki jih večina niti ne opazi ne in ravno to bi rada podarila svetu: užitek v trenutku, v tišini, v enem samem pogledu, ki odraža harmonijo, popolnost. Igra narave, igra barv, svetlobe, zvokov, vonjem in občutkov. Žuborenje vode, šelestenje listja, žvrgolenje ptic je lepše in popolnejše od vsake še tako moderne glasbe. Tišina, v katero se zlijemo v stiku z naravo, pa pravi balzam za ranjeno dušo in utrujeno in od stresa prežeto človeško telo, ki prepogosto išče uteho v sodobnih telekomunikacijskih pripomočkih in polnem kozarcu.

INA TAR