ZGUBLJENE DUŠE

 

Podobo riše duše ogledalo.

Nekje globo še srce sanjavo,

lebdi in čaka na obdobje zdravo.

A včasih se zavedamo premalo.

 

Pozabljamo na vrednost časa pravo.

Prav tisto, kar srce bi zdaj izbalo,

če ne bi govoric se drugih balo,

prijatelja povabit' spet na kavo.

 

Pehamo za gradovi se uspehov.

Trpljenje je navada, vse je v stresu.

Ne sliši več otroških se nasmehov. 

 

Ko droge vrst so vseh kot v bojnem plesu.

Umira človek v senci modnih grehov.

Zgorì pohlep naj, zlo, zavist zdaj v kresu.

olgasem

Nada

Poslano:
03. 12. 2023 ob 01:46

Ko bi se ta sonet slišal kar se da daleč in dosegel odločevalce, ki kreirajo svet s tolikimi krivicami!

Zastavica

olgasem

Poslano:
03. 12. 2023 ob 08:46

Ja, po moje, se jih ne bi dotaknilo tako kot nas, čuteče duše.

Hvala za dotik

Lp. Olga

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

olgasem
Napisal/a: olgasem

Pesmi

  • 02. 12. 2023 ob 20:45
  • Prebrano 147 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 64.1
  • Število ocen: 4

Zastavica