Podobo riše duše ogledalo.

Nekje globo še srce sanjavo,

lebdi in čaka na obdobje zdravo.

A včasih se zavedamo premalo.

Pozabljamo na vrednost časa pravo.

Prav tisto, kar srce bi zdaj izbalo,

če ne bi govoric se drugih balo,

prijatelja povabit' spet na kavo.

Pehamo za gradovi se uspehov.

Trpljenje je navada, vse je v stresu.

Ne sliši več otroških se nasmehov. 

Ko droge vrst so vseh kot v bojnem plesu.

Umira človek v senci modnih grehov.

Zgorì pohlep naj, zlo, zavist zdaj v kresu.

olgasem