pes ki laja nima namena poslušati še manj ko renči
podivjan od strahu pred fatamorgano v lobanjski
votlini s supernovo v usihanju zmeden kot šefa šef
pod sovražnim prevzemom podjetja ki mu daje jest
renčeča glasnost največkrat privre iz tesnobe srca
ujetosti uma v zanko magnetiziranih misli v kolu
katerega kolovodje ni videti nikjer a vendar vodi
telo da avtopilotsko sledi vnaprej začrtani turi ki
se četudi vodi v najtršo steno ne spremeni sama
a tedaj ko se bit zave tega grize in kolje vse okrog
sebe še sebe v olajšanje duše in kamenega srčeca

Tomaž Mahkovic