Sklenjene roke, zamaknjen pogled,

na ustnicah tvojih tihi šepet.

Rožni venec med prsti premikaš ves čas,

jagoda vsaka je prošnja za nas.

Že davno minila je sveta daritev

a ti nosiš v srcu še mnogo molitev.

Vdano oziraš se v nebeško Gospo,

z zaupanjem gleda jo tvoje oko.

Številni otroci so se ti rodili:

Da le pravo bi vero vsi ohranili!

To vse življenje si iskreno prosila,

v trenutku vsakem za to se trudila.

Brez božje ljubezni je prazno življenje.

Kaj nam pomaga vse naše trpljenje?

Po večni nam sreči srce hrepeni

zato v mislih imela si poslednje reči...

Tvoja podoba mi bo v srcu ostala

saj s svojim si zgledom mi toliko dala.

Leta tekó, vse hitro se menja,

do zadnjega diha tvoj pogled naj me spremlja!

vnukinja

tolminka