Pospravljanje je stvar, katera se nam
ponavadi prav nič ne mudi.
Potem pa se prah nalaga
dolga leta, dneve in noči.
Na vrhu omar in polic
tako neko svoje življenje
pozabljena stvar živi.

In pride dan, ko je zunaj vse mokro
in se ti zazdi, da danes
za to neprijetno stvar, dovolj je časa in bo šlo.
Začnem na vrhu:
 v debelem sloju prahu
so stvari tam že od pamtiveka,
imam občutek, da so od takrat,
ko v naših krajih še ni bilo človeka.

Ko so še dinozavri tašči solato jedli
sem tu gor odlagal pisma
in spomine na neke minule čase.
Stare fotoaparate, in fotografije.
Sedaj kljub temu, da je ful prahu
vsake toliko se nasmejim.

A zdaj nekje na sredi več ne vem:
krama vsa, ki bo ostala je v napoto
kaj naj z njo storim?
Je res najbolje,
da za naslednjih dvajset let
jo na police spet zložim?

Uf, ne vem.
Nekaj stvari gre v koš
in nekaj jih morda podarim.
Prihaja čas, ko lahko kaj
tudi kot darilo presenečenja oddam.
Pospravljanja – vsaj takega,
pa se še nekaj časa več ne grem.

Tomaž Jevšenak