Iz ezoteričnega gledišča zlata sfera običajnim smrtnikom ni dostopna. Le tisti, ki doseže stopnjo "enosti z dušo" (mi smo le v stiku z njo), so lahko na teh ravneh. Zlato kot kovina ima izjemno ceno, belci, iskalci, kavbojci, konkvistadorji, so ga kradli staroselcem. Na zlata slepila se lepi pohlep, naciji so truplom pulili zlate zobe...Zase pa vem da le z delom na sebi nekoč dosežem stanje Zlatousta...

naj te spomnim na dostojevskega ljubezen za nič, torej, zgolj zato, ker si. da bi to bilo mogoče, moramo prestati nek pretres in ničenje v nič, od koder je bivanje čudež in ne gola danost. ne vem, če sem se dobro izrazil v pesmi, toda, tudi po aristotelu je izvorno filozofsko čustvo začudenje, taumazein, ki predpostavlja neko izkušnjo naše ničnosti. 

to sem imel v mislih. zlato je seveda slepilo, saj je vse slepilo, dokler ne uvidimo lastni ništrc. seveda nas spremlja nelagodje in celo groza spričo misli o lastni ničnosti, v ekstremnih situacijah pa se človek izgubi ali spremeni v nekaj nepričakovanega.

od kod sploh ljubezen, ideja ljubezni ..., saj je že samo bivanje čudež ...

lp Svit, hvala za tvoj uvid,

m

Na koncu je vse nič!

A je potem na začetku vse? 

Miko, spet si spesnil globoko pesem za razmišljanje. Mi se dopade!

Lp, Caki

Caki, mislim, da si bolj brihten od mene, pa vendar, če je umetnost neka duhovnost, mora vstopiti kot orfej, odisej, kefa itn itd, nisem dovolj razgledan, v grob in v molk.

vse je nič, nič je vse. te ljubezni že dolgo ni v meni. zakaj potem?

človek je blek in drek, je rekel stari cigan. zato. ker ga imam rad.

lp