Težko upreš se vonju po pomladi,
vabečemu med griče in doline,
kjer prvič dih ljubezni te prešine -
pozabiš vse, utapljaš se v nasladi.

Prehitro mine; stopaš že v poletje
in polja obrodijo klasja žita,
ki z nizom cvetja makov so ovita -
v objemu njenem najdeš si zavetje.

V jesen življenja se prelije reka
spominjajoč se iskrega izvira ...
le še odmev je v času, ki odteka

v prostranstva zime, kjer Smrt brez obzira,
brez milosti, kot že od pamtiveka,
življenjsko moč iz tebe vso izpira.

Dejan Bosil