Dan še grize z bolečino ga neznosno,
pokopan je pod zidovi, vse se briše.
Kje njegovi so? Živi? Trpijo? Mrtvi?
Solza v pesku na obrazu izgubi se.

Pred očmi je megla, grlo reže, peče,
Sam v nemoči čaka njo, da dih izpije.
Več ni želje, ne za kletev, ne molitev.
Ko zavest izgublja - slika mu zasije,

čuje kreg otrok, korake mlade žene ...
rad nasmehnil bi se, a ne more v gibe.
Sence goste, črne plapolajo hitro;
mraz zarije dolge nohte mu v pregibe.

Ljudstvo spet v osami, šteje mrtve samo.
Človek ni več človek. Še živ - na pol mrtev;
lačen, žejen, v begu, v past ujet ognjeno,
Plodu v genu je zapis - boš večna žrtev.

On s hudičem je spečal se že davno.
in zarisal zemljevide njemu ljube.
Glas strupen je, moč v oholih prsih zlobnih:
"Oni so odvečne, nam nevarne zgube!"

Zemljo krade in življenja, srepo gleda,
ko kriči iz stolpa: "Smrtne bodo rane!"
ploskajo mu glasno, vezani v gnevu ...
nori hitro se množijo, kot podgane.

Vedno samodržcev več je gor na tronu,
Gnus, sovraštvo, jezo brizgajo in zmedo.
In vedo, da roka roki kri izmije,
da ne bodo krivi za morijo, bedo.

Meljejo kolesja kruta vse pred sabo ...
ta nikoli se ustavila ne bodo.
Upaš le, da sonce daje ti svetlobo,
da mogoče spisal boš življenju - odo.

nada pecavar