Včasih vas imam res rada,
in ne vem, kaj bi brez vas -
včasih ste vsiljive, odveč,
da ne morem zreti vam v obraz.

Dnevi so, ko rinete povsod,
ko preskočite okove in kalup -
dnevi so, ko razpenjate na križ,
ko spravljate v meglo in obup.

Rada vidim, da ste ljubko zvite,
me vrtite po stekleni plošči -
rada vidim, da ste jasne, čiste,
me ne gonite po gošči.

Včasih pisane ste in dišeče,
lahne, ljubeznive, prebavljive -
včasih privrete iz globin,
grde ste, betežne in grozljive.

Dnevi so, ko skrivate me v rime,
kar preštevam besede in zloge -
dnevi so, ko ne marate ceste,
od potikanja me res bolijo noge.

Res je, nisem to pričakovala,
da zapletate se v lase bele,
da frizura je kot sračje gnezdo ...
Le do kdaj me boste grele in vrtele?

nada pecavar