Zopet stojim pred skalo,

na kateri sva tolikokrat skupaj sedela

in se pogovarjala.  Pred skalo, na

kateri je sedel in mi razlagal svoja

mišljenja in poglede na svet.

Moj prijatelj.

Kako mu je že ime?

Nikoli ga pozabila ne bom,

njegovega imena, njegovih besed,

njegovih pogledov, njegovih predragih

rok in njagovih dotikov, ki mogoče njemu

niso prišli do srca. Meni so. Preveč

Nikoli ne bom pozabila svoje neizmerne

bolečine, ki mi je privabila slane solze v oči,

ko sem ga hotela presenetiti in sem stala

pred njegovo hišo in gledala v notranjost

skozi odprte polknice. Slišala se je nežna melodija

in pred mano se je odvijal grozen prizor.

Videla sem ga, kako se pozibava v ritmu glasbe

z drugo žensko. Ljubico ali ženo? Vseeno mi je bilo.

Ne najdem besed, da bi vam povedala, kako zelo me je

ta prizor dotolkel. Stala sem nepremično, lica so mi močila

solze, slane solze, solze razočaranja. Ne vem, kaj sem

pričakovala. Ne vem. Vem pa, da me je ta prizor zlomil.

Čez mnogo let, ko sem že imela svojo družino z drugim

moškim, ki ga nisem nikoli tako ljubila kot svojega prijetelja,

sem dobila domov pismo iz Kanade. Ko ga le ne bi prebrala!

Bilo je polno očitkov  iz njega je plapolalo neizmerno

razočaranje in bolečina. Moj prijatelj! Pisal mi je. Pisal, po

toliko letih, ko sem že skoraj prebolela silno bolečino, ki

mie je doletela, ko sem ga videla z drugo.

Ne, to ni res! Ni, ni! Sem si dopovedovala med jokom,

neizmerno bolečino, ko sem držala pismo v roki pred

svojim možem. Objel me je okoli ramen in me hotel

potolažiti, čeprav ni vedel, kaj se je zgodilo tako strašnega,

da me je dotolklo do dna.  Jokala sem, jokala, jokala celo

noč. Doživela sem najhujši poraz v življenju, poraz, ki

se ga ne da popraviti.  Konec je! Konec! Tega sem se zavedala,

ko sem pred nekaj dnevi prišla iz bolnice, ker sem doživela

živčni zlom. Doma me je čakal ljubeči mož in moja dva

otroka. Ko mi je postalo malo boljše, me je obzirno vprašal,

če mi prebere pismo še enkrat, da ga trezno dojamem. Seveda,

seveda, sem hotela slišati še enkrat besede in misli prijatelja,

Bral mi je o njegovem rojstvu, o njegevem šolanju, prilagajanju

življenja belim ljudem in odhod iz indijanskega plemena gozdnih

indijancev, ki je pripadalo družbam Algonquian, ki so bili znani

po "wigwamih", velikih lesenih hišah, ki so opasane s palisadami.

Živeli so kot lovci in ribiči ali pridelovalci koruze. Od tu izhajajo

tudi kokice, ki so jih indijanci nosili s seboj na večdnevni lov ali

na vojne pohode.

In še in še, a jaz sem v njegovem pisanju iskala v mislih nekaj drugega

in tudi sem našla. Pa mi ni prineslo sreče, samo žalost,  soze in večno

obžalovanje.

Pisal je iskreno, ni izbiral besed, ni jih ovijal v bleščeči papir kot imamo

navado mi, belci.

Med drugim mi je napisal: "Ljubil sem te z vsem srcem in svojo dušo, pa ti nisem hotel razkriti

svojih čustev, hotel sem to slišati najprej od tebe. Zastojn. Ni bilo teh tvojih

besed, ki sem jih pričakoval od prvega trenutka, ko sem zagledal tvoje

oči, ko sem spoznal tvojo dušo, ko sem prijel tvoje predrage roke. Nisi se več

vrnila k meni, čeprav sem te neštetokrat čakal na skali, kjer sva skupaj

klepetala. Ni te bilo. Moj "zdanji ples" se je odvijal z mojo sestro, ko sem

se poslavljal od mojega doma, od mojih korenin in šel v svet, da si

ustvarim dostojno življenje. Želel sem to doseči s tabo. Pa nama ni

bilo usojeno, moja predraga ljubezen. Ostani takšna kot si bila z mano,

čista v svojem srcu in v svoji duši. Mislil bom nate do svoga zadnjega

trenutka, zdaj zbogom, in nikoli več. Nikoli več."

Pismo mi je prebral do konca, moj dragi mož, ki je razumel mojo

bolečino. Objemal me je, ko sem se zvijala od bolečine in neutavljivo

jokala. V ušesih so mi odzvanjale besede "Nikoli več". Mislila sem,

da bom znorela.

Življenje je teklo dalje. Zgubila sem svojega prijatelja, katerega se

še danes, po toliko letih spominjam. Spominjam se njegovih toplih

oči, njegovega pogleda, dotika rok, topline njegovih rok, njegovih

ustnic in njegovih besed. Skoraj sem že vse pozabila, le en

stavek mi je ostal v spominu " NIKOLI VEČ!" Nikoli več, moja

skrita ljubezen, nikoli ne bo zvedel, kako močno te je ljubilo moje

srce. Nikoli!

Zaspanka

zaspanka