Zgodaj vstala drobna vila,
z roso si obraz umila -
očke spale bi še malo.

Sonce jo je že čakalo.

S palčko drgnila si zobe,
v mleko stresla je otrobe,

da bilo telo bi sito.
Lase spletla v dolgo kito.

Sedla je pod vitko smreko,
noge skrila v iglic deko -
da si malo odpočije.

Reka sanj se vije, vije.

Jo zbudi vreščanje srake,
krega ona žabe z mlake,
naj regljajo tiše, znosno -

sama dere se neznosno.

nada pecavar