mi je rekel nad vodo največje

sarajevske fontane,

skoraj zamrznjen pod fokusom

mesečine, ki

( tako se mi vedno zdi )

skrivaj joka z meglo

ki vene v daljavi.

Skozi čas nisem pozabil

njegovega obraza.

Včasih se pojavi iz zvočne

kulise mesta, se nasmehne

ter mi tiho, trdo, brezpogojno in zagonetno

reče, kot, da deklamira: postoj!

Ali sem zastal nad vodo,

ali se spraševal, kdo je on

čigar imena in dneva rojstva

ne vem, ampak

tudi petdeset let

pozneje

prisluhnem isti besedi iz vode

ki žubori čez bel kamen

obrabljen in večen

kot sila gravitacije:

Tukaj postoj. Da slišiš to,

da vidiš to, česar

nikoli več ne bo.

DragoM