
Živela je duša, zadihala nikoli,
nosila je sebe, najtežje breme,
le zvoki in poki so jo navdihovali,
le takrat je zavohala nebo.
Koliko premore premišljevanja,
preden se sesede v dih,
koliko noči prežvekovanja,
preden zgodi se dotik?
Tik preden se reši vse teže,
preden uspe usta odpreti,
v pričakovanju življenja,
obstane končno prosta.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Roko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!