Jutro prinaša nove dihe.
Jahajo na glasnih valovih
in se razlijejo po obali,
kjer si se slekel,
plast za plastjo.
Pustiš galebom,
da kljuvajo po mesu,
čeprav se kremžiš od bolečine.
Ko postane neznosno,
jih odženeš.
Zašiješ se s soljo,
ki pronica v kri.
Zadremaš.

Začutiš topel veter;
prinese srebrno vrvico.
na katero so pripete sanje.
Plapolajo visoko,
stopaš na prste in se steguješ,
dokler ne snameš enih.

Namočiš jih v vodo.
Čakaš,
da jih zaslišiš,
da zadišijo.
Toplina ti puhne v obraz
in se širi v pore.
Narediš požirek
in še dolgo sprehajaš
jezik po nebu,
da pobereš zadnje ostanke 

sebe.

nada pecavar