Ko se november v december prevesi,

dnevi so kratki, dolge noči,

takrat v nedolžna srca otroška

pričakovanje se naseli.

Sveti Miklavž se približuje,

vse hiše obiskal dobri bo mož,

v zraku se čuti skrivnostnost, veselje,

kmalu izpolníle se bodo želje.

O, to nebeško pričakovanje,

polno nestrpnosti, težko čakanje;

najbolje pozna ga otroško srce,

ki vse verjame, kar se pove.

Kakšna prelestnost te svete noči,

polna hrepenenj in obenem skrbi!

Kaj, če to leto ne bo k nam prišel,

kaj če darilc dovolj ne bo imel?

Se že sliši parkljev rožljanje

ali angelcov svetih tiho zvončkljanje?

Otroci napeto so poslušali,

kdo se med hišami prvi pojavi.

Zgodaj v posteljo so jih poslali

saj kjer je luč, se Miklavž ne ustavi.

Ali to leto dovolj so b'li pridni,

da jih le šiba ne pričaka na mizi?

Strašno se vlekla ta dolga je noč,

ni bilo spanca, nič jim bilo ni v pomoč.

Navsezgodaj iz kamre so v izbo zdrveli,

da čim prej bi videli, kaj je v skledi.

S starši pobožno so pomolili,

preden dobrote so pod prtom odkrili.

Neizmerno veliko bilo je veselje,

preprosta darila, izpolnjene želje!

tolminka