Nekdo joče in prikriva bolečino svojo

mar ne ve

 da ga ranilo je nebo

da vse kar išče je zaman

da sonce že zdavnaj je zašlo

Da vse cvetice so že zdavnaj odcvetele

in zvezde vse so skrile se

spomini vsi so zdavnaj že se izgubili

mar srce njegovo to ne ve

Še vedno sanja o pomladi topli

ki je nikdar na svetu več ne bo

sprejeti to ne more v duši svoji

da nikoli več ne bo lepo

Pa nevihte temne začele so divjati

in bliski so strašni parali nebo

iskati je začel zavetje

a preveč deževja je prišlo

Je moker stal pod milim nebom

in duša prezebla začela je jokati

takrat spoznalo njegovo je srce

koliko bolečine znalo je zadati

Začel se je kesati in rotiti

naj rana

 ki zadal jo je izbriše se

a ni zavedal se

da prepozno je spoznal

da vse hudo med zvezde zapisano je

Milena