Na odmaknjeni poti

sredi zimske noči,

pod nogami se udira,

sneg se iskri.

Zasnežena krajina,

kot da se ustavil je čas,

v luninem soju

ima vse drug obraz.

V temí nad menoj

zvezd nebroj mrgoli,

čez nebesni obok

Rimska cesta žari.

Šumenje korakov 

moti nočno tihoto,

vzradoščen opazujem

vso to krasoto.

Kako majhen je človek

v veličastni naravi,

njegova dela neznatna

z njo v primerjavi.

Kot droben je prašek

v čudežnem stvarstvu,

zemlja majhna, kot pika

v brezčasnem vesoljstvu.

tolminka