Pogrešam te,
vse bolj se zdi mi,
da brez tebe sem le bled sijaj,
ki izginja v večnost, v pozabo.
Rad bi rekel le oprosti,
če sploh možno oprostiti,
je napako skregano z resnico,
ki ne najde sanj v jasni noči,
ki odplavala je stran,
se trudi,
da prišla bi spet nazaj,
da srečala bi spet pred tabo,
srečala, spoznala in čutila,
kot nekdaj že dolgo je ljubila.
A vseeno čaka v osami,
nekaj skritega pred pravo,
pravo željo po kreposti,
pravo željo za trenutke večne,
ki lahko le ti jih vrneš.

Utrinek