Moje poti zavijajo na stranpoti
kar naenkrat so zavile v temen gozd
ne vem kako naj ustavim ta voz
ne najdem zavor
ne najdem volana
le vedno bolj drvim
po tej divji poti
prestrašenega dejanja.
Živim le zato še,
da v ovinkih preživim
in da na strmini prestrašeno
srce lovim.

Mi sploh lahko še kdo pomaga
mogoče zato, ker se ne upajo,
ker se bojijo, da tudi njihova sila omaga.
Imam staro vrv
prusik – vrv za varovanje
mogoče jo vržem čez vejo
in nanjo za trenutek
svoje podivjano življenje ujamem.
Naj me vrv zavaruje kot v skali
naj moje telo obmiruje.
Zaupam ji, da me v gorah varuje.
Mogoče me lahko (upam tako)
tudi v tem zadnjem divjanju – ustavi.

Danes grem s prijateljem na pot
med stare prijatelje se podam
napel bom svoj lok
in iz njega izstrelil spoznanje.
Upam na zmago.
Danes grem tja,
da se spoprimem s strahovi
tam mi bodo prijatelji pomagali.
Oni so moja vrv v steni
med njimi se umirim
zaprem oči
in puščico proti tarči spustim.

Tomaž Jevšenak