V daljavi skoraj neslišno šumi,

brezglasno v vetru listje ječi,

ko po gozdu sprehaja se sivi vladar,

v tem gozdu prebiva volk samotar.

Dolgo tega je zapustil krdelo,

mu davno nazaj je srce ovenelo,

ranjena duša kriči v nebo,

njegova družica več njegova ne bo.     

Samoto usoda mu je namenila,

mu sreče nikoli ni obljubila,

žalostno stopa življenju naproti,

ni veselja, ne sreče na tej osamljeni poti.

Ko včasih spomni dnevov se sreče,

se naokrog ozira srce hrepeneče,

življenje je včasih lepše bilo,

zdaj skrušen otožno tuli v nebo.

Od takrat minilo že mnogo je dni,

ob kamnu ležijo le še blede kosti,

včasih bil je mogočen vladar,

negibno počiva zdaj volk samotar.

Borut Kaučič