Sonce me je obsijalo lica,

voda mi je ohladila telo,

veter mi je razmršil lase,

a jaz sem ista kot nekoč.

Stopam po poti med poljem,

obdajajo me prelepe cvetice,

hočejo mi nekaj povedati,

a ne poznam njihov jezi.

Nad mano letijo ptice,

žvrgolijo prelepe pesmi,

ki mi sežejo do srca,

kot nekoč tvoje besede.

Zdaj ni več nobene lepe besede

zame,

ni več lepih iskric iz tvojih oči,

na objemajo me tvoje tople roke,

vse je šlo v pozabo.

Ne, ni šlo v pozabo, 

Jaz sen še vedno tukaj,

še vedno bije srce v mojih prsih,

še vedno išče tvoj pogled,

tvoj nasmeh, tvoj dotik,

tvoje prelepe besede.

Ostal je spomin, 

ki ne bo nikoli zbledel.

Ljubila bom drugo lice,

gledala v druge oči,

objemala druge roke

in se ob vsakem trenutku zavedala,

da to nisi ti.

Moje srce te kliče in te bo vedno

klicalo, a ti tega klica ne slišiš.

Nihče ga ne sliši, tudi oči, ki me zdaj

gledajo, roke, ki me zdaj božajo, srce,

ki me zdaj ljubi. Ne sliši mojega klica.

Ostal bo neizpet v neskončnosti našega

vesolja. Za zmeraj.

In midva bova hodila vsak po svoji poti,

pozabila na preteklost, ki nama je ogrevala

srca. Ti boš pozabil. Jaz nikoli in ostal bo klic,

ki ga tvoje srce ne bo nikoli slišalo.

zaspanka