Ujel sem Luno.
Ja, čisto pravi planet.
Zanimalo me je čisto tako
kako bo na to reagiral naš planet.

Stisnil sem jo v dlan.
Saj veste to ni kar tako,
ta kamen v vesolju
je navdih vsakemu poetu.

Sedaj bom zahteval odkupnino.
Naj se zave svet, da imam v roki
najpomembnejši dragulj,
ki ga gleda ves literarni svet.

No ja, pa tudi mornarji
in tisti, ki so malo za luno.
No mogoče ravno to ni bilo dobro,
ker sedaj bomo videli vse,
ki jih »luna trka«.

Kaj pa, če nihče ne plača,
da jo izpustim na svobodo?!
Ah sploh več ne vem
kako se ta naš svet obrača.

Enim bo hudo, ker se bo Zemlja
kot pijanec po osončju vrtela.
Spet drugi bodo imeli »pametne« komentarje.
Luna pa bo zato še nekaj časa
pri meni na steni visela.

Mogoče bova na koncu
le kakšno skupno fotografijo posnela
in se razšla kot stara znanca,
ki ju je ista pot ujela.

Tomaž Jevšenak