v mojih domovih
ima gozd dvanajstero robov
in poten obraz
tebi pa vsakokrat obmolkne roka
ko se ga hočeš dotakniti
kako le bi drugače kdo vedel
ni besed
s katerimi lahko splameniš globoko med listje
tisto
ošiljeno listje
z okostja slamnatih korenin
V tej pesmi avtor odstira povsem na svojstven način konstrukcije objektov, skozi katere se vstopa v notranje plasti pesniškega subjekta, kjer je moč dotikov izrečenega prepuščena bralcu, ali bo segel dovolj, globoko, da bi se udomil.
Čestitke za to dragoceno iskanje in razkrivanje globin v samem pesniškem subjektu!
Milan Ž.
Milan,
najlepša hvala za podčrtanko in poglobljen ter doživet (kot zmeraj) komentar.
Zelo me veseli.
:)
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!