ŽENSKA V JESENI
kot listje v vetru šumijo njena leta
polna barv
pogled seže izza in pronica skozi
v korakih je premislek in ščep norosti
rada postopa po medprostorih
in počiva v presledkih
ve
da manj je več
je lahko dvojina
topla stegna in povešene prsi
še zadišijo ob dotikih
bližina je bolj okrogla počasna
ima drugačne okuse
ne joče za ljubimci
ki jih ni bilo
ve
da vse se nekje konča
je zatočišče
pristan ki je večkrat spregledan
ne obsoja
čeprav vsega ne razume
most ki skuša spajati bregove
je križišče z enakovrednimi potmi
ve
da vse vodijo do cilja
vsake toliko se precedi
brez slabe vesti in opravičil
postrga trde podplate
in jih mehča z limono
nežno si maže kožo
čeprav je nagubana
polna starostnih peg in belih lis
okna odpre v nov dan
ve
da se ne sme hraniti samo s spomini
To je jesen. V kateri se zave, da je pred vrati starost. Ne obupa, ker nekoga čaka.....ko bo zaspala v toplem objemu postelje.
Prelepo napisano!
Lp
MILENA
S pripovedno distanco do pesniškega subjekta se ustvarja prostor za poosebljenje z vsebino povedanega in tudi prostor širšega razumevanja. Močan odtis puščajo tudi prehodi v čutne detajle in se nato ponovno v razgrinjanje prostorov, vendar dopolnijo čutnost notranji odzivi žene v lastni jeseni življenja. Poseben vtis naredijo tudi zadnji verzi v kiticah, ko se pojavljajo prepoznane povedi, kar nakazuje, kakor da se skoraj ponavljajo vsa življenja, kakor da se stekajo v vsem skoraj enako žensko jesen življenja. Čestitke za to celotno razgrnitev!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 14. 11. 2023 ob 10:54
- Prebrano 178 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.89
- Število ocen: 5