Dolgo že hodim po cesti, zaidem na stezo,

se spotikam, lovim ravnotežje,

še vedno se vračam.

Spotoma me spreletava zavedanje,

da vse, kar sem dobrega storil

je le v meni, v mojih spominih,

...morda še kje.

Lahko bi bil boljši,

bolj skrben, potrpežljiv in predan.

Ne vedo za moje občutke.

Svet me je izoblikoval po svoje.

Mnogi so dosegli več, kot bi sicer.

Preko mojega hrbta so načrtno

uspevali na podel način

uresničevati svoje cilje.

Ampak to sem prepozno spoznal.

V duhu so s srcem bili pre pogoltni,

Brezobzirni in škodoželjni.

Njihov licemerski smeh mi je povedal,

s kakšno nadutostjo so zavladali situacijam.

In so uspeli.

V takih razmerah pa sem sam lahko ostal

samo tako dober, kot sem.

Vinko Tavčar