V jutru ni svetlobe, mrak je brez toplote.

Ni ptičjega žvrgolenja in prhutanja peruti. 

Strahotna tišina objema zemljo. 

Maščevanje in praznina sta zasidrani v pogubnih dušah. 

Otroke prekriva prah in ruševine. 

Nobena zvezda ne posveti, da bi razsvetlila zavest napadalcev. 

Domovinski boj v Gazi bije krvave bitke s krvoločnimi bombami okupatorja. 

Oči tisočih otrok in civilistov so žrtve genocida, včeraj in danes. 

Matere s svojo močjo ohranjajo luč upanja za svoje družine in zemljo.

Ljubeče prepevajo melodije domovinskih pesmi svojim otrokom.

Kljub trpkosti v ustih je njihova ljubezen do otrok neomajna. 

Priprte veke čuvajo spanec svojih novorojencev.

Zvezde moledujejo h končanju prekletstva v hišnem zaporu.

Kdo jih bo uslišal, ko ga milijoni čuječega človeštva ne morejo končati.

Napadalec vsak dan bolj ravna palestinske domove z zemljo. 

Kopičijo se trupla in ranjenci  nedolžnih, ki spreminjajo Gazo v pokopališče. 

Kaj pomeni biti človek? Kaj pomeni ideologija smrtnonosnih napadalcev?

Dokazujejo, da vrednost človeškega življenja ni za vse enaka. 

Cenena je kri žrtev v primerjavi z dobički orožarskih veljakov. 

Rasizem in genocid prihaja na površje v najhujši obliki terorja. 

Za okupatdorja je zgodovina samo pretekli čas brez naukov. 

Ostale so mu laži, zvijače, pohlep in mračnjaštvo. 

Človeštvo je v trenutku razgaljenosti in brez moči. 

Palestinke in Palestinci že skoraj stoletje bijejo borbo za obstoj in svoje pravice. 

Drama krvi in smrti se odvija z neznosnimi bolečinami in kliče po svobodi.

Kdaj bodo kriki za takojšnje prenehanje morije uslišani?

Katero jutro bo prineslo mir, tišino in svobodo?

fawzi