restavrator
ko dišiš po oblancih smreke
in so jih polni lasje
ko snemaš lak kulture
da bi se vrnil
k preprosti naravi
se kdaj porežeš do krvi
povoj cveti rdeče
omara
postelja
podest
za tabernakelj
spretni prsti
potem znova
vse do leska politure
kjer jasno vidiš svoj obraz
večino dni
človeka slutiš
vsak dan znova
padi
vstani
padi vstani
a mojstrov starih bratec
orehov streti se ne da
si mislim
delavnico pometam
kmalu oblancev
dovolj bo za brikete
Živijo miko
Moj oče je bil mizar, zato mi je blizu vse kar si napisal.
Hvala
Lp. Olga
lepo, olga, me veseli.
lp, m
Pri mojem sosedu mizarju, ki je tudi čebelar, v delavnici les diši.
"...ko dišiš po oblancih smreke
se kdaj porežeš do krvi,
potem znova
vse do leska politure
kjer jasno vidiš svoj obraz..."
pozdrav, Svit. po celem dnevu res dišiš na smreko, ko se obla.
lp
Jako lijepa pjesma, oda prirodi, koja se provlači kroz ljudski život!
Čestitke,
Ivan
Pesem, ki ne omenja tistega, kar je spodaj, se pa da slutiti ... čestitke,
lp, Ana
Miko, čestitke na podčrtanki!
Ivan
hvala, Ana in Ivan.
lp, m
Lepa pesem Miko.
Ja, človek se mora, sem in tja, malo pooblati, polirarti pa vsak dan, da je lahko zadovoljen s seboj.
Škoda je le, da jih veliko tega ne naredi in so, nekako, samozadovolni čeprav že zaudarja ozr. so "zglajzali" iz tira. No pa sem se razpisala, ampak, saj to je namen poezije kajne?
Bodi dobro! Marija
ausglajzali ...
lp, Marija,
m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 10. 11. 2023 ob 07:00
- Prebrano 303 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 192.77
- Število ocen: 13