V parku stojim pod kostanji
megleno nebo prekriva Ljubljano.
Spopadam se s pozno jesenskimi spoznanji,
da gre čudno leto počasi v pozabo.

Planet se bori z ljudmi
napada nas  z divjim vremenom.
Zdaj nam je vroče,
v naslednjih dnevih nas ohladi.

Počasi razmišljam, da se res trudi,
da nas s svojega telesa odpodi.
Gea je jezna na nas
mi pa se delamo, kot da ne vemo,
s čim smo jo »dregnili pod pas«?!

Gledam, ko počasi prihaja zima.
Sedaj se nas loteva s potresi,
mogoče bo spustila kakšen res hud
in nevaren plaz.
Mogoče pa pritisne kar polarni mraz.

Na žalost smo navodila za uporabo
nekje v plastiko zavili
in pod kupe grozno smrdečih smeti skrili.
Mogoče je res že čas,
da se planet tega virusa reši.

Tomaž Jevšenak