Zjutraj in tako vse dni
ponovno zaženem svoj stroj.
Zavzdihnem in se na bok prevalim,
v upanju, da sonce še ne bo odprlo oči;
ah daj no svetloba dneva,
daj, še malo zaspi.-

Ponoči lovim zvezde po nebu.
Podnevi pa zaspane metulje
na lenem rečnem bregu.

Pridejo dnevi,
minevajo leta.
Ne vem kdaj bo ta moja zgodba izpeta.
Trudim se, da je vsak dan dokončan
a mi ne uspeva,
da ne bi bil na koncu vedno zaspan.

Enkrat vem.
Ne bom se zbudil v nov enak dan.
Nekoč bom imel stisnjeno dlan,
ki mi je nihče več ne bo odprl
nihče več se ne bo v mojo dušo zazrl.

Pesmi bodo takrat končane.
Nekdo drug se bo zazrl
čez poljane z gozdovi postlane.
Čez njive in reke
bo še vedno veter nosil oblake
in razposajeni otrok bo spremljal
neke druge korake.

Življenje bo našlo neke nove poti.
A mene in še nekaterih drugih
več tukaj ne bo se mi zdi.
Bomo pa na skrivaj (in to vam iskreno povem)
za vas na nebu
premeščali bele oblake.

Tomaž Jevšenak