Sedim na trati zeleni

in misli mi drvijo kdo ve kam

bojijo se žalosti

da pride

solza mi drsi po licu

ker si želim neznane kraje

kjer dan je s soncem obsijan

Nočem

da žalost me vrtinči in ubija

želim

da pot popelje jo drugam

ker njena lica so grda

in žalostna

da srce me zaboli

in da želim si novi dan

Novi dan naj z jutrom pride

obseva naj ga žarek zlat

da mu povem

da hočem biti sama

naj žalost zgine iz objema mojga

naj toplina me oblije

ko bodo pridrveli črni oblaki

in ko zlato sonce se zakrije

Takrat se znova žalost porodi

pred njo ne morem ubežati

čeprav srce si to želi

bežim v mislih svojih daleč tja

kjer me ne more najti

a ona me  povsod lovi

prosim druge

prosim tebe

skrijte me pred njo v temne sanje

skrijte me tja

 kjer srce me ne boli

Milena