O, te živalice prijetne,

v drevju neverjetno spretne,

nenehno sem ter tja skakljajo,

hrano iščejo, čebljajo.

Spomladi spletajo si gnezda,

njih' pesem je živahna, sveža,

na jesén potihne, se umiri,

mrzla zima jih skrbi.

Ko ptičice zažvrgolé,

mi spomine rane obudé,

na tiste lepe, otroške dni,

ki že davno jih več ni...

Spomladi je sinička pela,

na domači jablani sedela.

˝Cujnce pere,˝ mama reče,

˝skrbi za ptičke,˝ mi šepeče.

Pod streho gnezda so imele,

domače lastovke vesele,

vsako leto se vrnile,

se v ista  gnezda naselile.

In taščica najljubša ptička,

rdečerjav trebušček, lička,

ko se v bližini hiš pojavi,

prihaja mraz, nam ona pravi.

Kakšen svet bi bil brez ptic,

brez taščic, lastovic, sinic;

žival'ce neopazne, drobne,

tako koristne, vseokrog prisotne.

tolminka