Spet prihaja tisti dan,
dan ko sem prvič vdihnil ta zrak.
Dan, ko sem s krikom prišel ven.
Dan, ki ga praznuje
vsak po svoje na tem svetu.

Rojenice so imele ta dan mačka,
marsikaj kar so izrekle
in kar so mi namenile
se še sedaj nekje drugje kvačka.

Ne vem kaj naj praznujem.
Vendar se ne pritožujem,
Napisal sem knjige, naredil otroke,
posadil drevo.
To bi moralo zadostovati.

Ne znam risati,
znam pa pisati, naučil sem se peti
in spotoma (ne vem kako)
pravljice pripovedovati.
To bi moralo zadostovati.

Pa se včasih zdi,
da ta svet še vedno od mene
nekaj želi.
Da ni dovolj kar sem naredil.
Vem, da nisem še vseh pravljic napisal
tudi kakšno pot moram še prepotovati.

Na koncu bom našel klopco
na kateri bom objel prijazno dušo
za toplo roko.
To pa bi moralo zadostovati.

Tomaž Jevšenak