Tam v buči so zrasla, a ne brez namena.

Objeta, v mehkobo sredice zavita,

da skozi vso zimo ostanejo skrita.

Glej, tiha je mirna, ponos jo prežema.

Zdaj buča je votla zares čudovita, 

izdolbena vsa, a še brez je imena,

na plano zbezana so njena semena, 

z rezljanjem globine notrànjost razkrita.

Ko skozi vse line proseva svetloba,

je bel sveče plamen izpolnjena duša

in njena oznanjena nova podoba.

Ta svoj namen zdaj na novo okuša.

Ni v njej dobrota, pa tudi ne zloba,

ko skozi nas čustva bogato izkuša.

Prav vse, kar zaznamo, le v nas se odkriva.

Semena na gnoju kljub vsemu vzkalila.

Se naša občutja rodila in skrila,

in ni buča sama za to res nič kriva.

olgasem