Nekdo se plazi proti meni

pot utira med drevesi

čutim

da je tkalka

ki plete mreže

da tebe in mene

za vedno skupaj veže

Želi

da izgine vsa praznina

je ponosna in poželjivo

gleda tvoj nasmeh

želi

da bi sijal ti biser v očeh

ko bi na vrata trkala ti zima

Boji se

da je ljubezen najina minljiva

oponaša dihanje mladosti

ki se je že zdavnaj izgubilo

v zvezdni prah

a še vedno upa

da me bo omamljal

tvoj dišeči dah

Ko vse to začuti

moje zaljubljeno srce

se porodi mi nova misel

ki me spodbuja in roti

naj se sredi upanja

veselje in sreča porodi

Takrat začutim tvojo roko

na kateri se prstani bleščijo

ne veš

kako me rani to globoko

saj se spomnim žalostnih besed

s katerimi o tebi govorijo

Zato odmaknem svoj pogled

ga skrijem v vrtinec polja

zaplavam daleč med oblake

in pozabim nate

ko zagledam jutranja obzorja

Milena