strgalo [nedeljski kruh]
čakajoč na smrdljivi avtobus
kolneš gospodarja brezoblačnega neba
puščavskega tvora ki je zagnal kruti čas
v neustavljivi in krvoločni tek
zapodiš se
med peščene viharje razuma
s prefinjeno mimiko
te vabijo medse
okamenele prešuštnice
po razbeljenih solnih stebrih
narisane polzijo solze brez okusa
obsojena na sen
se spotikaš skozi gube
prepirljivega obraza puščave
mehko drobovje ponesrečenega stvarstva
trmasto zahteva popolno poslušnost
a prestol se je razlezel kot drobovina drobnice
in jeza žalostnega kralja vzbuja prej posmeh kakor strah
na postajah jih včasih srečaš
ki jih je bolezen podredila
zasanjano se smehljajo
ko jim ledeno strgalo vetra praska obraz
in ko avtobus počasi pripelje
prelepljen z reklamami
se hidravliki spahne
in se zelena vrata zložijo
da te obsije svetloba kot božjo mater
tedaj se kot sence bolnih zamisli
prerivajo mimo tebe
nevedoč da si krhka
kot nedeljski kruh v četrtek
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 09. 09. 2009 ob 17:28
- Prebrano 1025 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 540
- Število ocen: 11
