Stojim zunaj, na obrobju vasi zasnežene.
Drevesa upogibajo veje obtežene;
želim si v hišo in obsedeti ob toplem ognjišču.

Zavedel sem se, da je vas le privid
le neizpolnjena želja mojega življenja,
da so snežinke le neizrečene besede.

V meni divjajo neskončni viharji
v valovih mogočnih se borijo izgubljeni mornarji;
besede hočejo ven kot čeri v oceanu.

Ko jih izrečem, ranijo mimoidoče
nič hudega sluteče popotnike v oceanu;
pridejo dnevi, ko se bojim svojih besed.

Polna luna leze iz koprene oblakov
v moji glavi pa divja bitka s trumo vojakov.
Noben krik jih ne zaduši,
nič v tem divjanju jih ne pomiri.

Dežuje.

Sneži.

Ne vem več kaj se v meni godi.
Raztrgati me hočejo sile narave.
Grem po tableto, mogoče na tak način
razjarjeni volk v meni zaspi.

Še preden zaspi zadnji zven godala
rad bi spet slišal tiste besede,
ki mi jih je mati pomirjevalno zašepetala.

Zaspi.

Zaspi.

Ob zori bo boljše,
ne skrbi.

Zaspi.

Tomaž Jevšenak