
Vsak dan hodim v neznano, daleč stran,
a vse poti me vodijo čez cesto,
kamor se kot raca v gnezdo –
vračam v park – na staro mesto,
na klop, kjer sem posedal često.
Sonce, dež, mraz, vseeno mi je,
čakam te, spet nova jesen je,
ki išče te levo, ko gleda na desno,
a med nama ostale so le sence,
saj že luči prižgalo je mesto.
Prehitro se dela noč,
spet kličem na pomoč
in spomin na tvoj veter v laseh,
ki pokrival je moj mali svet.
In ko me zdela noč,
le pesem je v pomoč,
in ti, ti si jutro mi v laseh,
ki spet prebuja Moj Mali#Svet.
Danes pa nekaj lahkega za branje ... imejmo lep večer. :)
ja, pred mnogimi leti sem nekaj podobnega napisal. ljubavne so najtežje pravijo in preproste v svoji krhkosti.
mogoče je prav to prava moč pesmi.
z veseljem prebral,
lp
Miko, hvala za potop v nederje mladosti,
... u parku ima puno ljubavnih priča,
večeras probudila njih je kiša,
i opet ima puno lepih dana
za sve veću grupo veterana ...
Evo, malo YU melosa, s katerim nas razvajajo poeti tudi na pesem.si.
Naj bodo lahke noči za sladke noči. Lp, Caki
Ko spomin hoče postati pesem, oživi za vse večne čase.
krhkost, kot pravi miko, v kateri najdemo moč
lp
pi
Svit, hvala za komentar o večnosti. Naj živi! Lp, CaKi
Irena, hvala za obisk in tvoj vtis, me veseli, te lepo pozdravljam, Caki
Sem moral zamenjati vrstni red kitic (2. in 3.) zaradi časovnega zaporedja.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: F2#Caki
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!