zakaj ne ljubimo, ne znamo ljubiti...?

ni preprostega odgovora. domišljavi smo dovolj, da verjamemo, da ljubimo, da vemo kaj je ljubezen. če pa se vprašam, kaj v resnici čutim ...

strah.

no, zdaj sem že kot dr košiček.

ali to pomeni, da je ljubezen utvara, ki je kar je, le do tistega roba, ko se postavi vprašanje življenja in smrti.

do roba, ko mora obveljati moj prav. itd.

ne želim secirati, ker ljubezen je zdravilka (ampak mi mislimo samo na strto srce).

lep pozdrav, Milena,

m.

Ja, dragi Miko, tvoje razmišljenje tudi mene popelje, da začnem razmišljati o ljubezni in analizirati svoja čustva. Ne bom te dolgočasila kot s svojimi verzi, ampak resničnost je taka, da si večina ljudi želi biti zaljubljenih, ljubljenih ali celo oboževanih. S tem pa si želimo tudi dosti pozornosti, pripadnosti, varnosti…in še bi lahko naštevala.

Res, da moje pesmi v glavnem opevajo nesrečno ljubezen, zato tudi pišemo te stihe, mar ne? Da se še malo vrnem na bistvo ljubezni, ki je resnično najbolj nerazumljiva, najbolj neutemeljena, ampak hkrati samoumevna resničnost absolutne zavesti. Ne veš, koliko bi lahko pisala o ljubezni….Mislim pa, da si tudi ti prišel do pravilnih določenih spoznanj, saj si sam ugotovil, da bolj kot ljubimo drugega človeka, ljubimo zgolj idejo ljubezni. Če pa resnično ljubimo določenega človeka, pridejo prijetni in tudi neprijetni občutki, lahko pride žalost ali sreča. Dokler pa verjamemo v ljubezen, bo vedno našla pot do nas. Citiram: »ljubezen ni vse v življenju, toda brez ljubezni je vse nič.« Oh, pa še dalje bi lahko razpredala, pa naj bo to zaenkrat dovolj.

Prisrčne pozdrave od MILENE