Po cesti se vije pločevina
v njej se praži
ne preveč navdušena vsebina.


Siva vozila na sivem asfaltu
brez glavnih in sploh katerih koli luči.
V dežju so ne vidna,
zato je kolona ostala
še bolj počasna – previdna.


Počasi se vije ta smrad
skozi zelene gozdove,
počasi nastajajo res dolge kolone.


Ko gre res že počasi hudo
se najdejo taki,
ki so levega pasa lastniki.


Takih ne preplašijo pravila;
za njih ne obstajajo smerni kazalci,
za njih ni varnih poti ob nesreči.


Oni so kralji naših cest,
tako kot oni vozijo
gredo lahko vse do zvezd.


Vsak dan je bolj hudo,
vsak dan se najde nek nov,
z velikm avtomobilom, ki ve,
da za njega, pri nas,
nobena kazen ne obstaja.


Nikogar ni, ki bi nas
pred njegovim početjem,
na cesti obvarovala.

Tomaž Jevšenak