Uhojena pot me vodi ob studencu v klanec. Sprva se stopala igraje prehitevajo, dobre volje si mrmram staro pesem. Radovedno pogledujem vodo,
kako vrtinči odpadlo listje in drobne vejice. Večje skale so ji napoti, zato vneto liže njihove boke, obraščene z mahovjem. Postanem, da se nadiham in odžejam.
   Staro jopo položim na tla. Mehka trava me vabi, naj počinem. Z razprtimi rokami in nogami ležim v razkošni postelji. Nadme se sklanjajo dolge trave,
kaduljo opazim in velike marjete. Namen, da se povzpnem na nižji hrib, končujejo težke veke, ki se najprej še razpirajo in mi nudijo pogled na dolino.
   Nato obstanejo.

Majda Žvokelj