ždijo
zamrznjeni pod vekami
brez glasu
brez misli
brez možnosti
da se skrijejo pred ognjenim krstom
da odidejo
smrt kupčka
glasno si mane koščene roke
s srhljivim nasmeškom
ki se kotali med čeljustmi
spet brusi koso
gleda rdečo preprogo
po kateri se priklanjajo lutke
dvoživke
ki se pod mizo brezsramno otipavajo
pazljivo pobrišejo mastne ustne kotičke
iz umazanih prtičkov
kaplja kri
Žal, človek preveč kupčka "konec" sočloveka, na koncu zmanjkuje prtov za zadnje dostojanstvo. Kdo sliši zadnji krik? Morda pesem, če jo kdo prebere. Se me je dotaknila. Lp, Caki
Včasih čutim prav fizično bolečino ob posnetkih z različnih koncev sveta in zavedanju, da morij nikoli ne bo konca in to, da se sedaj dogajajo vsem na očeh, prav ničesar ne spremeni. Nekateri pravijo, da sta dobro in zlo v ravnovesju. Torej, če je na nekaterih koncih sveta lepo, lepše, bo na drugih toliko slabše - grozljivo, a zdi se mi, da se točno to dogaja. Torej, lahko sem neskončno hvaležna, da smo na "drugi" strani in da nikoli ne veš, kdaj se boš znašel sredi morije. In da danes kljub vsemu temu uživam v toplem oktobru, ko mi ničesar ne manjka.
Pozdrave Nada
Ko zavlada tema, se zaman odpirajo oči. Ko pa se začne vračati svetloba, je tudi to le prvi plamen na dobro zamaskirani grmadi, ki jo postavljajo oholi in brezčutni prevaranti! Čestitke!
Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!