Na travniku nabral sem rože
v kotu sobe čas jih zdaj praši,
vonj poletja v moji sobi
v srcé mi srečo zasadi.

Stekleno okno pred očmi
deli moj čudni svet
pred tistim zunaj,
kjer bo kmalu ležal sneg.

Na vrtu so cvetlice odcvetele
zima zdaj na vrt se tiho plazi
pesmi ptic so odzvenele
meglice jutranje zmočile so poti.

V mislih hodim po sipinah,
ki poletno sonce jih smodi.
Mraz se z vrta seli v sobe,
ven prav nič se ne mudi.

Z deko toplo si pokrijem noge,
pod mizo kuža obsedi,
oba poslušava ropot na steklu;
dež jesenski – prah poletni,
v dolgih trakcih s šipe odpodi.

Tomaž Jevšenak