ko sonce zardi
spominčice
trenutek modrega neba
zaklepaš v srce
ne
niso le visoko v gori
doma sokoli
zgrešijo me
bežim v sonce
breztelesna
ko sonce zardi
in pade
ko te kot mene
zbodejo
vtkejo v krila vetra
Spomincice, trenutek modrega ...
Čudovito
Lp. Olga
pozdravljena, Olga, me veseli.
lp, m
Oči in oči. Razžarjenost. Beg. Padanje. Je prebadanje za vtkanost v veter le edina možnost prepleta dvojine? Konec - v dvo in večpomenskosti niti besede? Čestitke!
Milan Ž.
točno, Milan, če te prav razumem.
preprosto, zvečer na povratku s pohorja sem se iz betnavskega (bližnjega) gozda še enkrat ozrl v čudovito, veliko, rdeče, zahajajoče sonce. vanj je bežala ptica, ki ji je sledila ujeda, majhna, vendar mnogo hitrejša. videti je bilo, da jo je ujela v trenutku. vsega je bilo hitro konec. sonce je počasi izginjalo, meni je ostala neka misel o svobodi, zakaj pa spominčice, oči, niti sam dobro ne vem.
hvala,Milan,
lp, m
Res, celotna pesem drsi v očesa spominčice, sokola, zahajajočega sonca, z vsemi pomeni, kot gabariti prostora/življenja.
Lp! Milan Ž.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 24. 10. 2023 ob 06:04
- Prebrano 323 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 209.44
- Število ocen: 11