odmeva mi v ušesih
vse to je moje
besede nekoga
ki je imel veliko posest
in tisti drugi
vse to je moje
vsi ste moji
tako človeško
krhko
srčno
kolikšna razlika
pred kulakom capljam berač
v ljubezni sem kot kralj
in na višave se le z vero vzpenjam
mislim si
saj
stvarnost je le ena
sonce
sonce
sonce
naj obema sije
le orli zmorejo gledati vanj
ljudje
pa me gledajo postrani
čevelj lačen
odlepljen podplat
grize prvi sneg
naj sije, sije tvoje sonce , miko ...
pozdravljena, damjana.
včasih ne zmorem biti ponižen in si zaželim biti bogataš. kako lepo mora biti tako zviška gledati na druge, jih sovražiti zgolj zato, ker so. njihovo bit, vero, svobodo.
ali pa, kako lepo mora biti dediču, ko po dolgem času zagleda desetnico, ji pravi, srce, duša, potem pa pokaže na vse tiste njive kjer je nekoč garala in pravi, vidiš, vse to je moje ...
baš fino.
toda, pesnik je povedal kar je hotel in zdaj veš tudi ti, kaj je s tem hotel povedati pesnik.
lepo, lepo pozdravljena,
m.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!