Avtoportret
Naslikal na ta les si se pred leti.
Pastozno nanešene zrem poteze
obraza tvojega, ki brez pretveze
motri se v ogledalo. Žalost sveti
se iz oči resnobnih. Temno vino
obarvalo ti usta je molčeča.
Na desnem robu slike višnjerdeča
oknica uokvirja zgolj praznino.
Slap las zelenih ti za rame pada,
obžarjen s toplo, mistično svetlobo.
Poraščen ves je goli torzo, brada,
ki z roko se dotikaš je, s tesnobo?
Mar je ta kretnja poza zgolj, navada?
Morda z njo ščitiš vrat pred tujo zlobo?
Še en lep sonet posvečen SJ, Matej.
Bravoooo!
Lp, Marija
hvala sem tudi prebral tvojo Ljubljansko romanco, všečna
Odličen.
Morda v zadnjem verzu
namesto
Ali z njo ščitiš vrat pred tujo zlobo?
raje
Morda z njo ščitiš vrat pred tujo zlobo?
(poudarek je na drugem, ne na prvem zlogu ( pri áli to ni ...)
Hvala, Lidija, sem popravil, lp
Čestitke k lepemu sonetu in črticam, ki poudarijo njegovo vsebinsko in oblikovno presežnost;)))
Z lepimi pozdravi,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 18. 10. 2023 ob 23:57
- Prebrano 376 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.6
- Število ocen: 8