V omari sedi medved.
Velika kosmata zverina
čaka;
verjetno, da bo nekoga
v svoje mehke šape
lahko zagrabila.

Omara mora oditi.
Iz sobe, kjer je bila,
se mora drugam odpraviti.
Dolgo časa je nudila zavetje
velikemu rjavemu medvedu.
Pa tudi nogavicam,
plaščem, srajcam, kapam, rokavicam.

Bi kdo sprejel
našega begunca – medveda
res veliko plišasto žival?
Ne grize, ne godrnja
nudi le toplo zavetje nekomu,
ki ga tisti trenutek objema.
Pri nas čaka v temi omare
na svetlobo
novega dneva.

Z omaro ne moreta skupaj na pot.
Tisti, ki hoče omaro
noče medveda.
Malce pa bomo jokali,
ko bo naša zadnja zverina
odšla na neko novo pot.

A je bila dobra do nas
in naših otrok,
zato ji hočemo dati nov dom.
Bi kdo vzel pod svojo streho
tega;
Migranta – medveda?!

Tomaž Jevšenak